Knjiga meseca februarja

Nekaj grozečega in hkrati poetičnega je bilo v preteklem januarju, za katerega se je v nekem trenutku zdelo, da bo trajal za vedno, zato se bo gotovo še komu zdelo popolnoma logično, da smo pri Založbi ZRC za februarsko bralno priporočilo izbrali knjigo z naslovom Poezija in smrt, ki sta, kot pravi njen podnaslov, pesnikovo življenje. 

Knjiga govori o tesni navezanosti smrti in poezije, kot se je odražala od začetkov pesnjenja do današnjih dni. Smrt namreč v zgodovini literarnega ustvarjanja v verzih pomembno odstira poetološka razpotja in globine pesniških iskanj. Knjiga govori o poeziji na raznovrstne načine in o težavnosti razumevanja pesniškega sporočila, kot uvodoma pojasni urednica Neža Zajc, pa tudi: »O svobodi, vzpostavljeni zgolj v poeziji. O lepoti, ki se, vidna, nikdar ne more meriti s tisto, ki je izražena v verzih. Govori tudi o pesniški misli. In o smrti. In o življenju s poezijo.«

Od drugih teoretičnih poskusov približevanja poezije bralcem se Poezija in smrt razlikuje po tem, da v njej poleg znanstvenikov o poeziji pišejo tudi pesniki sami. Raziskave in refleksije, ki ponujajo globlji vpogled v ustvarjanje nekaterih domačih in tujih pesnic in pesnikov, denimo Franceta Prešerna, Aleksandra Sergejeviča Puškina, Gregorja Strniše in Anne Andrejeve Ahmatove, pa presegajo monolitno razmišljanje o poeziji.

Iz Azila poročajo, da je nekdo sredi neskončnega januarja, ki ljudi pahne v vse sorte razmišljanj, povedal, da bi, če bi zagorelo, od vseh knjig, ki jih poseduje (in ne poseduje jih malo), rešil poezijo. Neizbežna je, smrt, in neizbežna se zdi tudi poezija, zato jo je nujno pisati in brati. Ko se boste oglasili po tokratno mesečno priporočilo, toplo vabljeni, da se ustavite še pri kotičku s poezijo, ta je tako v Azilu kot v Maksu dobro založen. Vabljeni!