ELIMINACIONIZEM IN EMANCIPACIJA

ZRC SAZU

(Inštitut za kulturno zgodovino ZRC SAZU)

v okiru EPK organizira mednarodni znanstveni simpozij

ELIMINACIONIZEM IN EMANCIPACIJA

Simpozij o emancipaciji in eliminaciji se loteva doslej še netematizirane zveze med obema ključnima pojmoma, ki zaznamujeta modernizacijske procese v novoveški Evropi. Temeljno vprašanje je: čemu doslej nobena emancipacija ni mogla brez eliminacionizma, torej brez izključevanja in izbrisovanja. Prav s tem se je vsaka usodno omejila in dolgoročno kot emancipacija tudi onemogočila. Emancipacija in eliminacija sta pojma, ki zaobsegata celotno področje kulture, nikakor nista omejena samo na politiko ali gospodarstvo, kjer sta najočitnejša.

Srednja Evropa je še posebej izrazito bila prostor eliminacijskih in emancipacijskih tendenc. Njen najpomembnejši »izum«, tj. tolerančni patent Jožefa II., je izraz slednjih; mnoga preganjanja in zatiranja pa izraz prvih. Paradoks je, da so se eliminacijske tendence velikokrat izražale v okviru emancipacijskih gibanj – to še posebej velja za »elitne revolucionarje« 19. stoletja, se pravi za nemškonacionalno usmerjene liberalce, ki so z močjo državnega aparata nastopali proti slovanskim prerodnim gibanjem. V stoletju skrajnosti, ki je sledilo stoletju meščanov, so se v kulturo razširjeni eliminacijski nastavki razvili do tragičnega vrhunca (rasni, šovinistični, razredni eliminacionizem) ter zaznamovali tudi emancipacijska gibanja.

Za mesto Maribor tema še posebej zadeva, saj se je od srednjega veka dalje srečevalo tako z emancipacijskimi kot z eliminacijskimi tendencami. Izgon Judov v poznem srednjem veku, ki je eno najmračnejših poglavij v »črni knjigi Habsburžanov«, pomeni prvi vrhunec eliminacinizma v mestu ob Dravi. Drugi, ki je še posebej globoko posegel v kulturo, zadeva oviranje slovenskega emancipacijskega razvoja v 19. in v začetku 20. stoletja. Nasledek vsega tega so srditi mednacionalni boji, ki so kulminirali v dveh svetovnih vojnah. Perspektiva vseevropskega povezovanja odpira možnost docela emancipacijskega pojmovanja emancipacije, se pravi emancipacije, ki ni zaznamovana s senco kakršnega koli eliminacionizma.

Namen simpozija v okviru EPK je poudariti pomen srednjeevropskega prostora, zato večina udeležencev prihaja od tod. Simpozij bo potekal v slovenskem, slovaškem, ruskem in angleškem jeziku; vsi referati v tujih jezikih bodo predstavljeni s povzetki v slovenščini.

***

Simpozij o eliminaciji in emancipaciji je povezan z lirično predstavo Tajde Lekše z naslovom V najlepših vrtovih sveta, ki je zasnovana kot vsestransko srečanje z umetniško ustvarjalnostjo. Umetniško dejanje, ki je v svojem jedru vedno emancipacijsko, presega vsakršno obliko eliminacionizma. Tu gre za izstop iz vsakdanjostno pojmovane kulture kot funkcionalizirajočega sistema, ki ukaluplja življenje in njegove možnosti. Vse samoumevnosti, ki se prej ali slej razkrijejo kot meje slednjih, v umetnosti postanejo ne samo vprašljive, ampak tudi odpadejo. Toda prostost ni samo odsotnost omejitev, temveč vsestranska svoboda, ki je – kakor življenje samo – brezkončna.

Lirična predstava Tajde Lekše V najlepših vrtovih sveta se začenja ob 20.00 1. februarja 2012 v Vetrinjskem dvoru v Mariboru.

Na simpoziju bodo sodelovali:

V sredo, 1. februarja 2012 ob 13.30 uri

Ddr. Igor Grdina,
sodelavec Inštituta za kulturno zgodovino ZRC SAZU v Ljubljani

Dr. Peter Zajac,
poslanec slovaškega parlamenta in bivši profesor na Humboldtovi univerzi v Berlinu

Kornelijus Platelis,
prvi prosvetni minister neodvisne Litve

Dr. Eva Kowalska,
sodelavka Slovaške akademije znanosti v Bratislavi

Dr. Katja Mihurko Poniž,
dekanja Fakultete za humanistiko Univerze v Novi Gorici

20.00 uri

Kulturni večer: lirična predstava Tajde Lekše V najlepših vrtovih sveta

V četrtek, 2. februarja 2012 ob 9.00 uri

Dr. Konstantin Nikiforov,
direktor Slovanskega inštituta Ruske akademije znanosti v Moskvi

Dr. Pavlina Bobič,
sodelavka Inštituta za kulturno zgodovino ZRC SAZU v Ljubljani

Dr. Petra Testen,
sodelavka Inštituta za kulturno zgodovino ZRC SAZU v Ljubljani

Dr. Andrej Rozman,
profesor slovakistike na Univerzi v Ljubljani

Dr. Niko Jež,
profesor polonistike na Univerzi v Ljubljani

Dr. Neža Zajc,
sodelavka Inštituta za kulturno zgodovino ZRC SAZU v Ljubljani