Zgodovina

Inštitut za kulturno zgodovino  je bil ustanovljen leta 2005 kot naslednik Inštituta za biografiko in bibliografijo, slednji pa  je  1999 nasledil Sekcijo za biografiko, bibliografijo in dokumentacijo Inštituta za slovensko literaturo in literarne vede. 

Poslanstvo

Ob sistematičnem raziskovanju slovenskih osebnosti, katerih biografije pripravljamo za razširjeno in popravljeno izdajo Novega Slovenskega biografskega leksikona (NSBL) se raziskovalke in raziskovalci inštituta za kulturno zgodovino ukvarjamo predvsem:

  • s proučevanjem življenjskih zgodb pomembnih posameznic in posameznikov, ki so s svojim delom zaznamovali življenje v Sloveniji in v svetu,
  • z biografijami posameznih družbenih skupin in njihovih kultur in subkultur, ter
  • z izbranimi družbenimi situacijami in praksami (spremembe odnosov med spoloma, (pre)oblikovanje spomina na Prvo svetovno vojno, vpliv tehnoloških sprememb na družbo in kulturo, …).

Ker pod izrazom kulturna zgodovina razumemo enakovredno obravnavo vseh kultur, se ob zahodnoevropski tradiciji zgodovinopisja opiramo tudi na vzhodnoevropsko zgodovino historične misli. Poleg tega pa nas še posebej zanima pretekla recepcija vzhodne in jugovzhodne Evrope  v slovenskem prostoru.

Raziskovalnih tem se lotevamo na podlagi interdisciplinarnega pristopa oz. križanja različnih humanističnih in družboslovnih metodologij. Pri svojem delu se naslanjajo tako na gradivo slovenskih kakor tudi tujih, javnih in zasebnih arhivskih gradiv virov.

Nabor naštetih tem in raziskovalnih usmeritev je po eni strani mogoče uvrstiti v okvir različnih specializiranih historiografskih disciplin (ustna zgodovina, zgodovina vsakdanjega življenja, zgodovina družine, zgodovine otroštva, zgodovina idej, zgodovina tehnologije) po drugi pa se le-te prepletajo znotraj nove kulturne zgodovine. Iz slednje črpamo tudi večino metodoloških pristopov in teoretskih izhodišč, kakor tudi ambicijo, da posamezne specializirane raziskovalne rezultate oblikujemo v celovite sinteze. V okviru slednjega se naslanjamo tako na tradicijo novega zgodovinopisja, kakor tudi razmisleka uveljavljenih predstavnikov tradicionalne kulturne zgodovine.