Integralna in prosto dostopna spletna različica ene najpomembnejših slovenskih publikacij. Sestavlja jo 15 zvezkov v štirih knjigah, nastajati pa je začela že pred drugo svetovno vojno. Vsebuje 5031 člankov, v katerih je predstavljeno življenje in delo približno 5500 slovenskih in s slovenstvom povezanih neslovenskih osebnosti.

Slovenski biografski leksikon (SBL) je začel izhajati 1922 (geslovnik) oziroma 1925 (prvi zvezek) na temelju stoletne biografske tradicije. Zamisel, da bi zbrali in urejeno podali osnovne podatke o življenju in delu – in kasneje tudi oceno tega dela – slovenskih in s slovenstvom povezanih neslovenskih osebnosti, ki so dejavno posegle v narodov kulturni, znanstveni, umetniški, politični, gospodarski in drug razvoj, se je utrjevala s krepitvijo slovenskega narodnega gibanja. Ker pobude za oživitev že v Avstro-Ogrski načrtovane in zaradi prve svetovne vojne odložene »jugoslovanske« enciklopedije niso rodile sadov, je Ivan Slokar, ravnatelj Zadružne gospodarske banke v Ljubljani, vsestranski ustvarjalec in humanist, dal pobudo za slovenski konverzacijski leksikon. Po posvetovanju se je oblikoval predlog, da bi najprej pripravili Slovenski biografski leksikon, ki bi mu nato sledil še Slovenski realni leksikon. 1922 se je začelo konkretno delo. Poleg geslovnika in vzorčnih gesel je izšlo tudi več člankov, v katerih je bil predstavljen bistveni namen leksikona: »… opisati življenje in delo ljudi, ki so znanosti, kulturi in narodovemu razvoju sploh kaj tehtnega prispevali od daljnih do današnjih dni … tj. zanesljivo podati bistvena biografska in bibliografska dejstva, važnejšo literaturo in jedrnato oceno ustvarjalnega opusa, kjer je že možna«. Da bi biografije temeljile na najnovejših podatkih, je uredništvo začelo pošiljati vprašalne pole še živečim ustvarjalcem. Hkrati se je začelo pridobivanje zunanjih sodelavcev, ki so napisali večino člankov za leksikon. Med pisci člankov – vseh, ki so napisali vsaj en članek za prvo knjigo leksikona je bilo 57 – so bili takratni vodilni slovenskih znanstveniki in kulturniki.

Prva dva zvezka je uredil Izidor Cankar s sodelovanjem Jože Glonarja, Franceta Kidriča in Janka Šlebingerja, tretjega Izidor Cankar s sodelovanjem Jože Glonarja in Janka Šlebingerja, zadnje tri pred drugo svetovno vojno pa Fran Ksaver Lukman s sodelovanjem uredniškega odbora. Izjemno Lukmanovo uredniško delo je dalo pečat tudi zvezkom, ki so izšli po vojni. S prekinitvijo v letih 1945–9 je bil urednik leksikona od pomladi 1931 do jeseni 1953. Bil je tudi zelo vesten pisec člankov, saj jih je napisal skoraj dvesto.

Ker je leksikon po drugi svetovni vojni izgubil založnika, Zadružna gospodarska banka je bila namreč tako kot vse predvojne banke likvidirana, je skrb zanj prevzela SAZU. Za glavnega urednika je bil imenovan France Kidrič, ki je s sodelovanjem uredniškega odbora v glavnem na podlagi predvojnega gradiva pripravil 7. zvezek, ki je izšel 1949. Po spodbudnem nadaljevanju je pomenil 8. zvezek, ki je izšel ponovno pod Lukmanovim uredništvom 1952, pravo prelomnico. Doživel je namreč po do tedaj vseskozi pozitivnih ocenah uničujočo kritiko. Pod vprašaj sta bila postavljena tako izbor obravnavanih osebnosti (prevelika zastopanost duhovnikov, premalo političnih delavcev) kot tudi vsebina posameznih gesel (npr. geslo o pravniku Leonidasu Pitamicu, ki je bil po vojni izbrisan s seznama članov SAZU).

Po polemiki je na uredniškem mestu Lukmana zamenjal literarni zgodovinar in bibliotekar Alfonz Gspan. Pod njegovim vodstvom je leksikon doživel nekaj bistvenih sprememb. Razširil se je izbor obravnavnih osebnosti. Ustvarjalcem s pretežno humanističnih področij so se v večji meri pridružile osebnosti z drugih področij. Leksikon se je odprl tudi mlajšim ustvarjalcem, ki jih prvotni seznam iz leta 1922 ni mogel upoštevati. Poglobila se je tudi biografska in bibliografska obdelava. Vsi članki so bili redakcijsko pregledani in dopolnjeni. Leksikon je postal pogosto navajano delo tako med raziskovalci kot priložnostnimi pisci. Ker prvih zvezkov ni bilo več mogoče dobiti, sta bili prvi dve knjigi 1976 ponatisnjeni na tujem. Reprint je pomenil svojevrstno priznanje leksikonu.

Po Gspanovi smrti 1977 je uredništvo prevzel literarni zgodovinar Fran Petrè. Ker je umrl že naslednje leto, je bi za urednika imenovan leksikograf in literarni zgodovinar Jože Munda. Poskrbel je za natis v veliki meri že pripravljenih naslednjih dveh zvezkov (12. in 13.) in s sodelavci pripravil še 14. in 15. zvezek ter povezujoče osebno kazalo čez celoten leksikon (1991).

Spodnja preglednica prikazuje podrobnejše izhajanje SBL:

I. knjiga

1. zvezek: Abraham – Erberg, 1925, str. 1–160

2. zvezek: Erberg – Hinterlechner, 1926, str. 161–320

3. zvezek: Hinterlechner – Kocen, 1928, str. 321–480

4. zvezek: Kocen – Lužar, 1932, str. 481–688 + VI

II. knjiga

5. zvezek: Maas – Mrkun, 1933, str. 1–160

6. zvezek: Mrkun – Petejan, 1935, str. 161–320

7. zvezek: Peterlin – Pregelj, 1949, str. 321–480

8. zvezek: Pregelj – Qualle, 1952, str. 481–611 + VIII

III. knjiga

9. zvezek: Raab – Schmidt, 1960, str. 1–224

10. zvezek: Schmidt – Steklasa, 1967, str. 225–464

11. zvezek: Stelè – Švikaršič, 1971, str. 225–742 + XXXII

IV. knjiga

12. zvezek, Táborská – Trtnik, 1980, str. 1–204

13. zvezek, Trubar – Vodaine, 1982, str. 205–500

14. zvezek, Vode – Zdešar, 1986, str. 501–780

15. zvezek, Zdolšek – Žvanut, 1991, str. 781–1049 + XXXII

Osebno kazalo, 1991, 245 str.

Eden osrednjih projektov Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU je Slovenski biografski leksikon II (SBL II); glavna urednica je Barbara Svetina. Pri prenovljeni izdaji sodelujejo strokovnjaki z vseh 18 inštitutov in enot ZRC SAZU. Že v naslednjem letu lahko najavimo začetek nove knjižne serije in objavo prenovljenih spletnih strani, ki bodo pomenile dopolnilo k tiskani izdaji. V letu 2012 bo izšel prvi zvezek Slovenskega biografskega leksikona II, v katerem bodo v 189 geslih predstavljene slovenske in s slovenstvom povezane osebnosti s priimki na A.