Knjiga prikazuje življenjsko zgodbo Hilarija Tofana, profesorja zgodovine in zemljepisa na mariborski realni gimnaziji ter begunca iz Črnovic (Bukovine, sedanje Ukrajine), ki je v letih 1919–29 s soprogo Konstanco živel v Mariboru. Zakonca sta bila leta 1929 ovadena na mariborskem Okrožnem sodišču: Hilarij zaradi posilstva služkinje Cecilije Miško, ki je trdila, da je rodila njegovega otroka, Konstanca pa zaradi domačega zdravljenja in posledične smrti petnajstletne služkinje Margarete Dobaj. Njuna kazenska spisa, ki ju hrani Pokrajinski arhiv Maribor, ponujata enkratno razgrnitev težavnega vživljanja zakoncev v svet, ki je po prvi svetovni vojni rasel v novih miselnih okvirih.

Pripoved o profesorju Tofanu je nujno tudi kulturnozgodovinski prerez Maribora in deloma Črnovic. Izjemno zanimiva za analizo je identiteta beguncev Tofan, ki sta v sebi boleče prepletala nemško, rusko, ukrajinsko, poljsko, slovensko in romunsko zavedanje, kar je edinstvena ilustracija razpada kulturnih imaginarijev po koncu avstro-ogrskega in ruskega imperija.