Knjiga vsebinsko dopolnjuje in nadgrajuje Rahtenovo monografijo o SLS v dunajskem parlamentu (kjer je osvetlil čas od 1897 do 1914) in njegovo doktorsko disertacijo o dr. Janku Brejcu (1869–1934). V študiji je predstavljeno delovanje Jugoslovanskega kluba, v katerem so bili skupaj z manjšo skupino hrvaških in vojvodinskih parlamentarcev predvsem zastopniki Slovenske ljudske stranke (SLS). Knjiga temelji na stenografskih zapisnikih Začasnega narodnega predstavništva, Ustavotvorne skupščine in Narodne skupščine Kraljevine SHS.

Prikaz politike Jugoslovanskega kluba avtor začenja z letom 1919, ko so se v Beogradu zbrali poslanci Začasnega narodnega predstavništva, končuje pa ga z nastopom »šestojanuarske diktature« leta 1929. SLS je bila v tem obdobju kot stranka političnega katolicizma vodilna politična sila na Slovenskem. Sprva je sicer zagovarjala jugoslovansko unitaristično doktrino o »enem troedinem narodu«, vendar je po odhodu iz beograjske vlade konec leta 1920 postavila v ospredje svojega političnega programa boj za slovensko avtonomijo. Na zunanjepolitičnem področju so parlamentarci SLS glavno pozornost posvečali odnosom z Italijo in vprašanju zaščite pravic slovenske in hrvaške manjšine na drugi strani rapalske meje. Po večletnem vztrajanju v opoziciji se je SLS leta 1927 povezala s srbskimi radikalci in z njimi oblikovala vlado. Uvedbo diktature januarja 1929 so poslanci SLS pričakali v zavezništvu z najmočnejšo srbsko stranko in kot zvesti izvrševalci ukazov kralja Aleksandra, ki je s svojimi absolutističnimi ambicijami zadal smrtni udarec parlamentarizmu v Kraljevini SHS.